ODPUŠČANJE – KOMU ODPUSTITI, ZAKAJ IN KAKO

Zlahka je reči, da nekomu odpuščamo, da ne čutimo več zamere in da smo pozabili na vso bolečino, ki nam jo je neka oseba prizadejala. Besede so le besede in ker jih izreka naš um, naš ego, se naša podzavest z njimi ne strinja. Lahko rečemo, da osebi odpuščamo, vendar tega ne čutimo. Tukaj prihaja do dvoboja med umom in podzavestjo. Med tem, kaj mislimo in tem, kaj čutimo. To dvobojevanje je krivo za vsa nesoglasja med ljudmi, prinaša pa ta dvoboj tudi neharmonijo v nas in zato iščemo srečo, a je ne uspemo dohiteti. Ti dve sili v nas se nenehno bojujeta. Kot da bi vozili avto in izmenično pritiskali na plin in zavoro. Res se na tak način ne da priti daleč, sploh pa je mučno takšno potovanje. Se strinjate?

In prav zaradi tega, ker ne občutimo, da smo določeni osebi odpustili, tega tudi nismo storili. Pa si lahko še tisočkrat rečemo, da smo ji odpustili, še tisočkrat si bo naš um lagal in podzavest bo vedno rekla: »Ti lažnivec ti, spet si lažeš!«

Kaj lahko naredimo, da si ne bi lagali? O tem imam parkrat na leto delavnico, ampak danes vam bom podala nasvete, kako na osebo, ki nas je prizadela, pogledati drugače, jo razumeti in dojeti, zakaj nam je storila nekaj slabega.

Da se sploh pripravimo do tega, da bomo ljudem in sebi odpuščali in tudi odpustili, moramo biti že na višji stopnji, ko imamo že več zavedanja. Sploh pa je odpuščanje obred, ki pomaga NAM!

Kaj pomeni, da nekomu odpustimo? 

Odpustimo, odpustiti, kaj odpustiti? ODPUŠČAMO zamere, negativno energijo, ki se je zaradi prizadetosti naselila v našem srcu, morda v plučih, jetrih, morda jo nosimo na ramenih … In to negativno energijo odpustimo iz svojega telesa (fizičnega in energijskega). Zakaj bi breme negativne, temne energije nosili v sebi? Le zakaj bi bili težki zaradi nje, zakaj bi se obremenjevali in zakaj bi težili drugim ljudem in bili neprijazni ter prizadeti? Ko smo na nekoga jezni, ko smo prizadeti, ko smo zaradi tega tudi žalostni, lahko tudi besni ali sovražni, takrat je najbolj prizadet naš ego, ki ne razume, kako je lahko določena oseba naredila to, kar je storila. Kako nas je lahko tako grdo prizadela? S tem vprašanjem se ubadamo in ubadamo, premlevamo dogodek, tuhtamo o njem in tako nas v polnosti preplavi ter vsrka. Druga oseba morda nima pojma, kaj je storila in ne ve, kako prizadeti smo. Mi pa smo ujeti v težko premlevanje in ne moremo uiti slabemu razpoloženju, jeznim mislim, užaljenosti in težnji po maščevanju. Počutimo se žrtev, kar nikakor ni dobro. Ko odpustimo, se osvobodimo!

Pomislite zdaj na malo mravljico, ki pride na obalo Atlantskega oceana in si reče:»Vau, prišla sem na konec sveta!«

»Uboga mala mravljica,« si lahko mislimo, »kaj ne veš, da je na drugi strani Atlantika Amerika? Ja, pa saj tega ne moreš vedeti, saj si tako majhna in nimaš znanja, kot ga imam jaz. Nikoli se nisi o tem učila, nimaš tega zavedanja, kot ga imam jaz. Nisi kriva, da ne veš nič o svetu in življenju, saj te tega nihče ni naučil. Poznaš svoj svet in ne vidiš celote!«

Smo lahko jezni na mravljico, ki nevede misli, da je prišla na konec sveta? Ji lahko to odpustimo? Seveda ji lahko, ko pa je tako majhna in nevedna! Nima zavedanja kot ga imamo mi, zato ji res ni težko odpustiti te nevednosti. Res je, da nas takšna nevednost ljudi velikokrat sploh ne prizadene. Ljudje nas prizadenejo zaradi drugačnih nesoglasij ali namer. Vendar pa želim še malo ostati pri tej mravljici. Kaj pa, če se mi osebi, ki je nevedna posmehujemo in jo s tem prizadenemo?

Človek je in bo delal napake. Ko se teh napak zavemo, jih tudi želimo popraviti. Nekaterih se ne da več, mi pa se zaradi tega obremenjujemo ter obtožujemo. A takrat, ko smo napako naredili, nismo vedeli, kaj delamo in da bo neko dejanje imelo takšne posledice, zaradi katerih nam je še zdaj hudo. Nismo vedeli in znali drugače reagirati, nismo imeli znanja in zavedanja, kot ga imamo danes. In zato si lahko odpustimo, odpustimo tisti osebi, nam, iz preteklosti. Starši nas niso znali naučiti tega, kar vemo danes. A starši tudi niso krivi, da nas niso naučili, ker tudi njih njihovi starši niso naučili in njih njihovi … Ko pa ima človek zavedanje o življenju, si ne more več dovoliti, da bi kršil te duhovne zakone. Dokler pa se v šoli ne bodo otroci učili o življenjskih resnicah, tako dolgo tudi učiteljem ne moremo zameriti, da teh resnic ne učijo. Verjetno jih tudi sami šele spoznavajo.

Ko nas prizadenejo besede ali dejanja ljudi, je dobro na te ljudi pogledati tako, da si rečemo, saj ne veste, ne znate tega, kar vem in znam jaz. Ste kot tista mala mravljica, nevedna … In sploh ne veste, kaj delate. Ne bo mogoče odpustiti vsega in vsem, vsaj ne takoj. Nekatera odpuščanja vam bodo šla enostavno in boste res odpustili iz glave in iz srca, nekatere zamere pa so globje in bodo šle bolj počasi iz vas. Vse bo prav in vse se zgodi ob pravem času. Nihče ni popoln in tudi zaradi tega, če ne boste mogli takoj vsem odpustiti, se ne obremenjujte.

Ko odpustimo bolečino zaradi neke osebe, bo duša te osebe to odpuščanje tudi zaznala.

Obred odpuščanja

Odpuščamo na papirju! Ne le v glavi, to je premalo! Na papirju in to 21 dni zapored. Kako to naredimo? Bodimo sami, še posebno prvi dan je dobro, da si vzamemo več časa, pripravimo si nekaj listov papirja in pisalo. Sedemo za mizo, parkrat globoko vdihnemo in izdihnemo in ker je vaša namera že znana, vam tudi ne bo treba razmišljati, komu vse morate odpustiti. Kar prišel bo dogodek, oseba in vi opišite ta dogodek, napišite, kako vas je ta oseba prizadela, kako trpite in ne pozabite, kakšna krivica se vam je zgodila. Potem pa se spomnite na mravljico in poglejte to osebo od zgoraj, kot da je ta oseba majhna, majhna, nebogljena, nevedna in zdaj vidite, da ta mala oseba ni mogla odreagirati drugače, kot bi bilo potrebno. Odreagirala je tako, kot je takrat vedela in znala. Z nizkim zavedanjem je pač naredila to, kar je in vi, ki imate že več znanja in več zavedanja, lahko zdaj tej osebi odpustite. In to, da ji odpuščate, tudi napišete.

Te obrede delajte 21 dni zapored, včasih bo to le kakšen stavek, drugič se boste zelo razpisali. Ne pozabite odpuščati sebi! Saj veste, da je vaš stari jaz delal napake, katerih se morda danes sramujete, obžalujete, a takrat pač niste imeli tega znanja, zavedanja. Danes pa ga imate in zato temu staremu jazu odpustite, saj, koga pa boste imeli radi, če ne sebe! Kadar ne boste vedeli, komu bi kaj odpustili, pišite samo občutke tistega dne.

Zdaj pa tisto glavno …

Vsak dan boste papir, na katerem bodo nastala odpuščanja, tudi zažgali. Ogenj bo transformiral vaše besede in občutke. In ko bo papir gorel, še enkrat iz glave in srca odpustite! Zažgete lahko papir zunaj, lahko imate kakšno posodo za to in potem se lahko pepel strese v vodo (lahko v stranišče), nekateri pa ta pepel zakopljejo v zemljo, nekateri ga vržejo v zrak. Smo pa različni, ker delujemo glede na svoje elemente. Ogenj uniči papir in ga transformira, potem pa so, kot vidite, zraven lahko udeleženi še zemlja, voda ali zrak. Lahko pogledamo, kje imamo Luno (čustva) in Sonce (um).

Ljudje, katere učim tega obreda, so se pri meni naučili tudi vizualizacijo rezanja nepotrebnih energijskih vezi. Tako da delajo obe zadevi, in režejo in pišejo ter odpuščajo. Na ta način je odpuščanje lažje, bolj temeljito ter hitrejše. Vezi režemo vedno z osebo, katero nam pripelje naš višji jaz in je ne kličemo sami. Poleg tega lahko prerežemo tiste vezi, ki nam jih višji jaz dovoli (nepotrebne). Ko vezi prerežemo, se s to osebo bolje razumemo ali pa ji lažje odpustimo in se ne obremenjujemo več z njo. Če bo kdo želel ta CD, si naj več prebere tukaj.

Je pa to vseživljenjski proces

Ne mislite pa, da boste po 21-ih dnevih ta proces zaključili. Mar ne prihajamo vsak dan v razne odnose, v katerih reagiramo tako ali drugače. Mar se ne razburjamo, ko stojimo v vrsti pred blagajno? Ali nismo jezni na politike, policiste ali šefe v službi? Ogromno je tega. Verjamem, da boste od zdaj naprej reagirali bolj mirno ter da boste izbirali besede in da boste drugače gledali na ljudi, ki niso na takšni stopnji zavesti, kot vi. Vesela bom, če mi boste sporočili povratno informacijo ali tudi, če me boste vprašali kaj, česar vam nisem dobro razložila.

Morda samo še to: zakaj na papirju? Ko karkoli napišemo v polje energije, je veliko močnejše kot če to le izgovorimo. Močnejša koda je!